Potrošništvo
Potrošništvo je družbeni fenomen, ki se je razvil po drugi svetovni vojni. Če začnemo najprej s samim pojmom potrošništvo, le ta pomeni princip družbenega udejstvovanja posameznika, potrošnika, kot imetnika kupne moči, ki poganja razvoj in produkcijo.
Skoncentrirajmo se zdaj na potrošnika. Z vpeljavo potrošništva se formirata prosti čas in kupna moč. Človek torej 8 ur dela, 8 ur počiva in ima prostih 8 ur. Tu nastopi potrošnja. Za potrebe sistema se morajo vse oz. največ kar se da teh dejavnosti zreducirati na trošenje. Človek prostega časa nima zase, temveč deluje še naprej v sistemu tako, da zanj troši. V to so vključene interesne sfere, zabava, dopust celo religija. Če podrobneje pogledamo se je v vseh oblikah prostega časa oblikoval nek tako imenovani fenomen mainstreama. Mainstream je praviloma potrošniško naravnana oblika delovanja. Pod to obliko lahko naštevamo primere kot so potovanje s turističnimi agencijami namesto v lastni režiji, žuri v lokalih namesto doma, preživljanje nedeljskih popoldnevov v trgovinskih centrih namesto doma v naravi in še veliko drugega kar vsi poznamo.
Ravno slednje je zanimiva tema, saj že na začetku druge polovice 20. stol Erich Fromm govori o fenomenu potrošništva kot nove religije. Trgovinski centri nadomeščajo templje, kjer se ljudje zbirajo ob določenih dnevih in praznikih. Tudi za te imamo ustreznice, saj je ravno božič tipičen primer praznika, ki se iz duhovnega/družinskega spreminja v potrošniški praznik. Ta transformacija je tako očitna, da lahko zdaj že brez ovir govorimo o religiji potrošništva. Poglejmo kakšni so argumenti za takšno treditev.
Ker je za sistem potrebno, da se troši, mora čim večja populacija najti izpolnitev v tej dejavnosti. Tu ne gre za vprašanje samega nakupovanja, temveč gre za ritualizacijo, ki se jo doseže z vpeljavo ogromnih trgovinskih centrov, ki hkrati poskrbijo za sprostitev, zabavo šport in še marsikaj. Obdobja v letu, ko so popusti in akcije, privabijo ljudi v trgovine, da že iz principa kupijo nekaj, kar je ceneje kot ponavadi, čeprav je evidentno, da so stvari (vsaj v katalogih) vedno najcenejše ravno zdaj. In ravno z vpeljavo teh popustnih obdobij in akcij se oblikuje nek cikel potrošnje, v katerem je posameznik skozi vse leto.
Kot drugo, je postopek izmenjevanja dobrin sam na sebi izginil kot namen same izmenjave, in manifestira zgolj še kot postopek nakupovanja. Izdelek v tem pogledu zadovolji kupca na podoben način kot mamilo. Zadovoljitev prve želje vzpostavi le novo željo po novih, večjih, dragocenejših produktih in s tem krožno vrne potrošnika na njegov začetek, ko mora svoj primankljaj zapolniti z novim nakupom, ki bo zopet neizbežno reproduciral novo željo. Izbrisuje se meja (ki zaenkrat še obstaja) kaj potrebujemo in česa ne. V nas je posredno vcepljen nekakšen obligatoren občutek, da moramo ob določenem dnevu nekomu nekaj podariti, ali v obliki darila, ali pozornosti. In, kot po naključju, vse je kupljivo. Tako so v ljudeh ustvarili nekakšno pričakovanost, ki pa ob morebitni nezgodenosti prerase v razočaranje nad osebo, od katere smo tisto pričakovali. Vprašanje je tudi, kaj nas pravzaprav spodbuja k nenehnemu nakupovanju. Ali so to kratke življenske dobe izdelkov ali ogromne potrebe (ali vsaj iluzija o le teh), saj je še ne toliko časa nazaj človeštvo kar dobro funkcioniralo z veliko manjšo konzumacijo. Košarica eksistencialnih dobrin se drastično povečuje, čeprav se sama meja narave ohranitve človeka ni niti malo razširila.
Znotraj potrošništva pa seveda obstajajo tudi propagandi mehanizmi. Brez teh bi ogromna masa informacij le stežka prišla v oči mnoštva. Oglaševanje je preraslo najbolj groteskne predstave o le-tem, ki jih je še marsikdo gojil nekaj časa nazaj. Posameznik je bombardiran z neverjetno količino informacij in prepričevanja, naj kupuje. Kupuje se ne ker se to potrebuje, temveč ker se lahko. Preko najrazličnejših medijev je tako v nas ustvarjena potreba oz želja, katero zadovoljitev dosežemo s prav za to potrebo ustvarjenim produktom. Če to ni dovolj, se potrebe ustvarijo-ravno z produktim, ter spretnim oglaševanjem. Izginja oziroma krči se prostor, v katerem posameznik ni soočen s fenomenom potrošništva-skoraj vsak javni prostor je zaznamovan z ničkoliko neokusnimi panoji, celo toaletnii prostori so postali mesto reklamiranja. Splošno znano je tako dejstvo, da se sfera zasebnosti krči.
Tudi izredno zanimiv pojem estrade se osmisli znotraj takega sistema. To je razred ultimativnih konzumerjev, ki je prikazen v idealizirani, skoraj božji podobi. Podatki o količini denarja, ki ga potrošijo slavni hollywoodski estradniki so naravnost perverzni. In vendar so ravno ti ljudje postavljeni kot idoli vsem ostalim, ki v družbi, ki jo definira izredno visoka stopnja superega, ne morejo naleteti na prav veliko gluhih ušes. Tako se idealizira materialnost, predmeti prekomerne vrednosti, banalne osmislitve vsakdanjosti, ki z vsakim naslednjim produktkovnim insertom izgublja horizontno stanje zadovoljitve, in povzroči še večje apetite po produktih. Pojav izredno visoke zaskrbljenosti z javno podobo, ki se pospešeno formira prek medijev, je še en element, ki človeka naredi bolj dovzetnega za konformistično potrošnjo. Človek, ki privzame takšno javno podobo in se ji ukloni, v primeru da ustvarjenih potreb ne zadovolji ustrezno, začuti frustracijo, v določeni meri lahko zapade celo v depresijo. Ravno v ta namen pa je sistem ustvaril določena sredstva, ki prek potrošnje začasno, kakor mamilo, ali pa kot le-to (Prozac; ”pillnation”, ZDA), odpravijo ta negativen občutek in nas začasno zadovoljijo.
Na tem mestu že lahko postavimo jasno izhodišče za naštevanje nekaterih negativnih posledic. Človek je kot stroj še vedno vpet v kolesje družbe, ne le fizično, temeveč predvsem mentalno. Individuum kot unikatno človeško bitje izginja. Na sami poti zadovoljevanja nezadovoljivih-ustvarjenih potreb smo razvrednotili tako sredstva, cilj, namen, in končno figuro tega procesa: človeka. Razčlovečili smo tako naravo dela, kot tudi zakajstvo našega delovanja, konec koncev, našega službovanja. Uniformiramo se kot v najbolj totalitarnih režimih, le da zaradi nekoliko večje količine uniform tega ne vidimo. Vpeljujejo se pojmi kot so javno mnenje, ki definirajo, kako naj se razmišlja. Ironija je v tem, da se to dogaja ravno v času, ki naj bi favoriziral individualnost. Individualnost se ne formira kot individuum, ki osmišlja samega sebe v tem svetu, temveč kot subjekt potrošnje. Klasične kolektivne vrednote kot so družina, medčloveški odnosi, pripadnost skupini in podobno, se zamenjuje z novimi, kot na primer pripadnost podjetju ali instituciji, oziroma revitalizacijo družbene razslojenosti. Celo moralno-etični kodeski so znotraj nekaterih korporacij bolj trdno ustoličeni, kot pa tisti, klasični, ki so nam nekako čutno vcepljeni- v kolikor so še. Torej v marsičem obnovitev zlate dobe kapitalizma zgodnjega 20. stol, le da se posameznik iz stroja za proizvajanje spremeni v stroj za trošenje.
In danes, ko so se prve generacije rodile v ta sistem, lahko nekoliko vehementno, a vseeneo ne neosnovano trdimo, da je človek uspešno iz nihilistične apatičnosti iz sebe naredil novo gnerecijo, homo symbolicus, ki za lastno osmislitev simbolizira potrošništvo.
