-Prihodnji človek-
Čeprav je minilo že precej časa od zadnje novice iz sveta genskega inženiringa, kloniranja in genskih manipulacij, se vrata tega področja vse bolj odpirajo pred nami, ki kot uporabniki zaužijemo določene količine gensko že spremenjene hrane in tako vstopamo na področje, katere razultat je ponekod proti človeški naravi. Zaskrbljenost pa je svoj pogled že preusmerila s področja prehrambenih proizvodov na področje manipuliranja s človeškimi geni, razvoja klične linije, nevrofarmakologije … Sicer je res, da nam slednje v vsakdanjem življenju ne povzroča preglavic in skrbi, a je že skoraj dve leti odkar so klonirali prvi človeški zarodek, lani pa so dokončno razvozlali zapletenost človeškega genoma. Vmes luč sveta tu pa tam zagleda kakšen članek o spornih L’Orealovih preizkusih in testiranjih, da o tem, kam gredo fetusi množičnih abortusov (katerih največ klinik poseduje prav L’Oreal) sploh ne omenimo. Biotehnologija se v našem vsakdanjem življenu čedalje bolj seli v domeno naših izbir, velikokrat posrednih kot dodana vrednost izdelkov ali ena od njihovih sestavin. Problem, ki sije izza ozadja, pa je mnogo večji in že sedaj je skrb vzbujajoče dejstvo interes tako držav kot razvojnih skupin, saj se za tovrstno panogo zanimanje znatno povečuje. Del obraza uporabe biotehnologije nam je deloma že pokazala zgodovina s svojimi evgeničnimi posegi in uporabo takratne tehnologije v času nacizma. A sedaj se soočamo z dejstvom, kjer lahko imajo posledice odločilen tako geopolitični kot sam biološki pomen, saj lahko s to razpoložljivo tehnologijo vplive čutimo na globalni ravni, ozirajoč se na celotno človeštvo.
Soočanje s problemi, ki jih odpira ta rastoča znanost, ima veliko bolj daljnosežne posledice, kot si ta trenutek sploh lahko zamislimo. Pogled je usmerjen na neizogibni horizont prihodnosti, in žalostno je predvsem dejstvo, da že sedanje razmere kažejo prej zaton sonca človekove integritete in dostojanstva, žarek novega vzhoda pa z manipulacijo biotehnologije ne razkriva ravno srečnih obrazov tistih, ki se zavedajo posledic in ran zadanim enakovrednosti, enakosti in pravicam, v oziru obravnave človeka. Ena od možnih posledic je vsekakor družbeni nadzor (v obliki skrb za zdravje; Foucoalt), saj se farmacevtski lobi, politične skupine in koristi željne države oblikujejo v konglomerat, ter tako preko najrazličnejših medijev prenašajo nujnost uporabe izdelkov do množice uporabnikov, ki za ceno samozavesti in sreče plačajo prikrit nadzor, katerega pravzaprav niti ne opazijo. Prav koristnost je točka, na katero moramo biti pozorni, saj se znotraj biotehnologije skriva najbolj donosna niša- tehnologija, in tako se združita finančna korist z določeno mero in obliko nadzora. Scenarij sicer ima filmske konotacije, a neverjeten porast laboratorijev in raziskav deluje vse prej kot fiktivno ali futuristično.
Problematični so predvsem razlogi in nameni uporabe sredstev npr. genskega inženiringa. Pojem breeding je v strokovnih krogih nadomestil negativno odmevajoč pojem evgenike; slednji izraz pomeni namerno razmnoževanje ljudi zaradi njihovih izbranih dednih lastnosti. To pomeni, da bo mogoče izbrati določene gene, ki so odgovorni za določene karakterne lastnosti; tako bomo z izbiranjem genov določili karakter bodočega, lahko še rečem človeka? Tako bomo odtujili možnost, da se posameznik razvije sam, skozi lastne refleksijske momente, poleg tega s tem izrazom zmanjšamo pomembnost vzgoje, (tako neposredne, kot posredne), ki bo nekako že predvidena, glede na izbrano kombinacijo genov. Nemara v obliki priročnika, kdo ve. Poleg tega pa smo vseskozi nepravični do tistega, komur to omogočamo-otroka! Tako s kloniranjem, gensko manipulacijo, skratka možno uporabo biotehnologije, mi, s svojimi stališči, pogledi, normami, vrednostim aparatom, za otroka v njemu tujem imenu določamo prioritete, do katerih naklonjenost smo razvili mi, določamo njegovo identiteto ter obliko njegovega karakterja, določamo stopnjo inteligence in spolno usmeritev. Kdo si upa trditi, da bo otroku všeč izbira, kdo pravi, da mu bo udobno v položeno zibeljko, in sami presodite, kakšne bodo njegove vrednostne kategorije, ko se bo on odločal za potomce? Temu naj dodam stavek, v katerem upam da bo vsak videl zrcalo lastnih zgledov, in sicer, pozabljamo -in ta tehnologija to odvzame vsem, ki so deležni njeje uporabe- pozabljamo na faktor, da se človek ”človeči” ob sočloveku; prek vzgoje, tudi če je to ulična, in popravljanja zmot, zakoreninjenih predsodkov ter preseganjem družbene togosti, ki preko posledic (včasih sicer) negativnega značaja tvorijo element zorenja, plemenitenja in izražanja človekove identitete in karakterja. Grenko za nekoga, ki to doživlja, a stavim, da ko to preživi, ne bi nasprotoval dejstvu, da človek dobi globino in spoštovanje ter ceni dobro le ob (ali po) izkušnji slabega. Seveda, temu slabemu zoperstavimo skoraj neskončne možnosti uporabe biotehnologij, a za vse in vsem v isti meri!
Problem dobiva svoj obraz; vnašanje današnje veljavnih in sprejetih norm -obče gledano se možnost zlomi že na geografsko razlikujočih se oblik družb, statusa človeka znotraj njih in vplive religij- v nosilce prihodnosti, ob tem pa ne predpostavimo spremenljivost le-teh, dobiva precej negativen priokus, če si bo to možnost nekoč lastila politika. Senca dileme, komu dodeliti pravice, pade tako na tiste, ki si te tehnologije ne morejo privoščiti, a tudi znotraj tiste družbe, katere posamezniki bi bili upravičeni koristiti takšno obliko vplivanja na otroka, so primeri, ki biotehnologiji odvzemajo vodo na mlin. Če bi nareč to pravico imeli starši, bi se določeni, zaradi katerega koli razloga odpovedali tej pravici v želji omogočiti normalne okoliščine in z lastno voljo ne vplivali na spremembe in lastnosti njihovih potomcev. Samo pomislite kakšno stališče bi zavzemal nekdo, ki je že kot otrok rastel v senci sovrstikov z izbranim genskim koktailom, in kako bi to vplivalo na njegove odločitve, ko bi se sam odločal za družino. Vprašati se moramo tudi, koliko otrokom pa bi bilo sploh všeč, da so nemara kloni, ali pa v sebi proti lastni volji posedujejo nečloveški gen? Ali lahko mi privolimo namesto otroka o stvareh, ki bi bile sicer plod njegove lastne odločitve? Trdno verjamem v dejstvo, da si starš vedno prizadeva za dobro otroka, a kljub temu to ne omili določenih možnosti, saj ko se enkrat odločimo glede uporabe biotehnologije poti nazaj več ni. Zgolj zaradi slednjega dejstva tovrsta linija argumentacij, ki ni v prid biotehnologiji.
Da pa ne bom pristranski, je treba omeniti, in kar pozdravljam, pozitivne možnosti uporabe tovrstne tehnologije. Od vseh možnih preprečitev bolezni do gensko pogojenih negativitet, kot so nagnjenost h kriminalu, ubojih in podobno, do uporabe kloniraja za nekoga, ki je zadnji nosilec njegovega rodu, a sam ne more imeti otrok. Ena od možnih pozitivnih lastnosti, ki pa dolgoročno politično-ekonomsko zgublja svojo pozitivnost, je starostna meja smrti. Ob uporabi genskega inženiringa bi bili sposobni premakniti mejo smrti daleč čez sto let, a je vprašanje, koliko bomo v ‘’starosti” res še uživali? Poleg zmanjšanja umskih sposobnosti, četudi za to najdejo rešitev, pa si ne smemo zatisniti oči pred dejstvom, ki ga kaže praksa: večja kot je blaginja naroda, manjša -in pada- je stopnja rodnosti. Tako bi starostne razlike obremenile aktivno prebivalstvo, ki bi morali delati za čedalje več upokojenega prebivalstva, manj razviti svet pa bi s svojo številno rodnostjo večkrat presegel število prebivalcev tako razvitih državah, ki imajo tovrstno tehnologijo. Seveda je to mejni primer, kot že nekaj doslej omenjenih, a zaradi tega nič manj možen in zaskrbljujoče je, da več kot premore človek finančnega bogastva, sebičnejši je-v smislu odločanja za številčno družino. Dalje. Uporaba kloniranja je mogoče pozitivno obarvana v prej omenjenem primeru, in če ne zbledi ob ostalih negativnih konsekvencah, je skrb vzbujajoče dejstvo, da bi klon starša razbil nekakšno simetrijo družin, in vzpostavil asimetrični odnos-starš bi namreč vzgajal malo kopijo svojega partnerja. Znano je, da določeni tipi osebnosti nekako ne gredo skupaj, bolj kot so si podobni, in travme otroka bi se ob zavedanju da je klon, še povečale, ko bi pri svojemu ”originalu” opazil lastnosti, ki so odbijajoče, vedoč, da se bo potencialno razvil v isto osebo.
Problem, ki seva v vseh primerih, je očiten: kje je meja, do kam odobravati uporabo sredstev biotehnologije in, kar je predvsem sporno, v katere namene. Ker je biotehnologija neke vrste nosilec prihodnosti, jo dejstvo, da zaradi tehnologije same nase lepi velik del ekonomskih gibanj, samo še bolj potrjuje kot naslednjo možno točko preloma v svetovni politiki, ki zna bolj kot kdajkoli prej zaznamovati tudi zgodovino človeštva. Situacijo znantno poslabšajo trenutne razmere, ki vladajo v svetu, saj je ključen element, na katerega se lepi toliko spornih točk uporabe biotehnologije, ravno enakost, in slednja ni upoštevana niti v svoji najnižji obliki- da smo vsi ljudje, čeprav tako različni, a vseeno pripadamo isti vrsti. Tako obravnavana ni skoraj polovica populacije, in dvomim, da so slednji kdaj že sploh slišali za možnosti biotehnologije, medtem ko razviti svet že izdeluje zakonodaje, ki bi omejile njeno uporabo. In to je ključnega pomena, saj določene države, ki v svoji kulturni pozicioniranosti ne obravnavajo človeka kot božjega bitja, niti mu ne pripisujejo enakovredne veljave in integritete, s svojimi evgeničnimi pogledi omogočajo pribežališče za vse, ki bi zakonsko bili omejeni v razvitem svetu.
Zakaj strah pred biotehnologijo? Pred čem smo se znašli ljudje kot vrsta? Kako se obnašati glede tega? Ker je to drog, ki ga v obliki prizadevanja za človekovo dobro nosi človeštvo in na katerem so postavljeni marsikateri temelji človekove narave in pravic, zastava, ki vihra na njem v podobi biotehnologije mnoge prej odžene stran, kot pa da bi stopili pod njo. Najmočneje pa z njo sevveda vihti družba, kjer je denar senca pravice. Strah, da bi si te skupine po sebi krojile norme enakosti je več kot utemeljen. Nahajamo se na mestu, ko v delu lastnih rok ne znamo videti odseva prizadevanj za človekovo dobro brez brazgotin, ki jih je zgodovina že povzročila in gub, ki nastajajo ob soočenju z morebitnimi posledicami.
Podal sem zgled, kako se je v namensko usmerjeni strukturi prizadevanj za človeka (medicina in zdravstvo), sestaljanke udobja, zdravja in sreče, z prepletanjem ostalih, ki so se občutno hitreje razvijale kot prej, razvilo telo, ki je preseglo samo strukturo, in s tem, kar nosi v sebi, slednji zamajalo temelj, da ji odvzame bistvo njenega nastanka.
Če v sledečem izrazim kritično stališče do današnjega časa, ki z mnoštvom struktur ter njihovo razvitostjo dopušča, da se prav zaradi števila onemogoči celosten vpogled v dogajanje znotraj določene strukture in tako nehote dopustimo, da se nekatere dejavnosti zavijejo v temo in tako v varnem zavetju daleč od oči razvijajo nekaj, kar bi po svoji naravi nujno bilo potrebno podvržti družbeni obravnavi, strogemu nadzoru ali možnih zakonskih prepovedi. Seveda je človeški faktor tisti, ki do določene mere zaseda mesto nosilca in razvoja vsebin, in s tem dopušča možnost namenske zlorabe sredstev na podlagi lastnih ideološko-religioznih prepričanj, ampak četudi je število umorov največje v vsej zgodovini, je znotraj form zakonov in predpisov območje, kjer se spopadamo s tem in preventivno ne režemo rok vsem, ki bi jo lahko bili zmožni dvigniti nad drugega.
Mnoštvo struktur pa po drugi strani tudi odtujuje možnost, da se posameznik celostno razvije znotraj določene forme, ki si jo je sam izbral, saj s svojim številom le pripomorejo k temu, da omogočajo izpolnitev želja trenutnih impulzov, ki s svojo potrditvijo negativnih oblik čustev le škodujejo posamezniku; tehnološko, globalno in časovno pa nižajo starostno mejo in še preden oseba dozori in tako bolj ve kaj hoče in česar ne, vplivajo na razvoj presoje, ki se nasloni na souporabnike, sovrstnike in tako strkukture, nehote, posredno vzgajajo s sredstvi, ki niso najbolj primerna za vzgojo, če govorim v smislu razvoja zdrave osebnosti.
Ironija, ki potrjuje absurd človeka, se kaže v tem, da želimo oziroma imamo možnost držati roko nad prihodnjim življenjem, sedanjim pa niti ne dopustimo da držijo roko nad svojim- saj res, potrebe po evtanaziji v prihodnosti ne bo, saj ne bo bolezni, trpljenja, depresij, … , glavno je, da upanje, veselje in sreča ne bodo izgubili svoje sladkosti ob pomanjaknju grenkega. Ali pač?
Človek se počasi levi v boga, saj danes dela človeka za jutri, a ob tem ne zna biti človeški do človeka danes, in mu podati roko enakosti.
(za podrobnejšo raziskavo glej Francis Fukuyama, Konec človeštva)
Spontani suspenz dejanskega se kot naravnanost na realno imanentno izraža kot oddaljen, retroaktiven pogled s pozicije tujega, in od tod so-deluje, se prisotnizira, je. In le tako se v dogodju aktualnega ohranja pristnost, ohranja ozaveščenost za vse, od simbolne do realne vpetosti v strukturne sfere določene družbene oblike. Vzporedna aktualnost – za nas vedno tuja in Druga(čna) – vseh možnih udejstvovanj z njihovim naraščanjem in razraščanjem povsod tam, kjer se razlega krik identitetne odiseje po lastni potrditvi, krči možni prostor tiste odprtosti, ki je nujna za polet duha, nujna, da se pogled izgubi v nedosegljivem horizontu razprtosti. To pa ravno omogoča uvidenje notranje vzpostavitve lastne pozicije, ki jo kot aktualni zasedemo. Ta prazni doseg (ki je kar najbolj nasičen dejanskega) je realizacija, bolje, premik zavesti na mesto ovedenja, da sama v tem pogledu razprostranega ne vidi nič, česar sama prej tja ne bi postavila. Heglova naravna zavest, ta personificirana dialektika uma, dandanes ne doseže svojega zastavljenega cilja, svojega pred-meta. Z zavzetjem pozicij, s temi izjavami individualnih naravnanosti, ki jih od nas neizprosno zahteva duh časa, prihodnosti zadložimo lastno možnost odprtosti, odprtost biti-v-svetu. Ironično, ravno s tem, ko soočeni z Drugim gradimo lasnto identiteto, ožamo polje možnosti, ki (kasneje) omogoča pritrditev napak, uvidenje razlike in tako naredi prvi korak v desimbolizaciji našega jaza, ki je le reprezentacijska etiketa v preteklosti izživetih principov smisla, potrjujoča ravno s tem, ko drugim (in Drugim) negira njihovo pozicijo, ki so jo sami zavzeli.
