31.03.2008 - 20:31 - Objavil escheo
Ob tekočih cestah, bežečih pogledih, presenetljivo mnogo čustev. Neobičajen pojav ob navadni sliki, tako poln, tako veličasten, čustveni navdih. Navdih pravih, nelažnih čutenj, prepričanj odsev. Ti množijo se, se skladajo, se poznajo, drug drugega prepoznavajo. Ti neskončni odmiki, ta potovanja v svet popolnosti, tišine, miru. Enakosti enaki, vsem neznani. Čeprav skrivajo se ne, nevidni so za njihove poglede. Tako živi so. In močni! Sledijo ti povsod, se ne premaknejo, hranijo se z našimi čustvi. V ta velikanski prostor zlitih neskončno čutenj, tako kratek pogled, že senca hriba pade nadenj. Pelješ se na kolesu časa; misel se hrani-razvija naprej, zora odkrije nemalo idej, skrivnostnih pogledov, prizorov dogodkov.
Tebi neznana, čustvom poznana preeklost, domnevanj plodni raj predsodkov, skritih nagnenj pomembnost velikost.
Objavljeno v miks | Brez komentarjev »
9.03.2008 - 13:31 - Objavil escheo
Potrošništvo je družbeni fenomen, ki se je razvil po drugi svetovni vojni. Če začnemo najprej s samim pojmom potrošništvo, le ta pomeni princip družbenega udejstvovanja posameznika, potrošnika, kot imetnika kupne moči, ki poganja razvoj in produkcijo.
Skoncentrirajmo se zdaj na potrošnika. Z vpeljavo potrošništva se formirata prosti čas in kupna moč. Človek torej 8 ur dela, 8 ur počiva in ima prostih 8 ur. Tu nastopi potrošnja. Za potrebe sistema se morajo vse oz. največ kar se da teh dejavnosti zreducirati na trošenje. Človek prostega časa nima zase, temveč deluje še naprej v sistemu tako, da zanj troši. V to so vključene interesne sfere, zabava, dopust celo religija. Če podrobneje pogledamo se je v vseh oblikah prostega časa oblikoval nek tako imenovani fenomen mainstreama. Mainstream je praviloma potrošniško naravnana oblika delovanja. Pod to obliko lahko naštevamo primere kot so potovanje s turističnimi agencijami namesto v lastni režiji, žuri v lokalih namesto doma, preživljanje nedeljskih popoldnevov v trgovinskih centrih namesto doma v naravi in še veliko drugega kar vsi poznamo.
Ravno slednje je zanimiva tema, saj že na začetku druge polovice 20. stol Erich Fromm govori o fenomenu potrošništva kot nove religije. Trgovinski centri nadomeščajo templje, kjer se ljudje zbirajo ob določenih dnevih in praznikih. Tudi za te imamo ustreznice, saj je ravno božič tipičen primer praznika, ki se iz duhovnega/družinskega spreminja v potrošniški praznik. Ta transformacija je tako očitna, da lahko zdaj že brez ovir govorimo o religiji potrošništva. Poglejmo kakšni so argumenti za takšno treditev.
Ker je za sistem potrebno, da se troši, mora čim večja populacija najti izpolnitev v tej dejavnosti. Tu ne gre za vprašanje samega nakupovanja, temveč gre za ritualizacijo, ki se jo doseže z vpeljavo ogromnih trgovinskih centrov, ki hkrati poskrbijo za sprostitev, zabavo šport in še marsikaj. Obdobja v letu, ko so popusti in akcije, privabijo ljudi v trgovine, da že iz principa kupijo nekaj, kar je ceneje kot ponavadi, čeprav je evidentno, da so stvari (vsaj v katalogih) vedno najcenejše ravno zdaj. In ravno z vpeljavo teh popustnih obdobij in akcij se oblikuje nek cikel potrošnje, v katerem je posameznik skozi vse leto.
Kot drugo, je postopek izmenjevanja dobrin sam na sebi izginil kot namen same izmenjave, in manifestira zgolj še kot postopek nakupovanja. Izdelek v tem pogledu zadovolji kupca na podoben način kot mamilo. Zadovoljitev prve želje vzpostavi le novo željo po novih, večjih, dragocenejših produktih in s tem krožno vrne potrošnika na njegov začetek, ko mora svoj primankljaj zapolniti z novim nakupom, ki bo zopet neizbežno reproduciral novo željo. Izbrisuje se meja (ki zaenkrat še obstaja) kaj potrebujemo in česa ne. V nas je posredno vcepljen nekakšen obligatoren občutek, da moramo ob določenem dnevu nekomu nekaj podariti, ali v obliki darila, ali pozornosti. In, kot po naključju, vse je kupljivo. Tako so v ljudeh ustvarili nekakšno pričakovanost, ki pa ob morebitni nezgodenosti prerase v razočaranje nad osebo, od katere smo tisto pričakovali. Vprašanje je tudi, kaj nas pravzaprav spodbuja k nenehnemu nakupovanju. Ali so to kratke življenske dobe izdelkov ali ogromne potrebe (ali vsaj iluzija o le teh), saj je še ne toliko časa nazaj človeštvo kar dobro funkcioniralo z veliko manjšo konzumacijo. Košarica eksistencialnih dobrin se drastično povečuje, čeprav se sama meja narave ohranitve človeka ni niti malo razširila.
Znotraj potrošništva pa seveda obstajajo tudi propagandi mehanizmi. Brez teh bi ogromna masa informacij le stežka prišla v oči mnoštva. Oglaševanje je preraslo najbolj groteskne predstave o le-tem, ki jih je še marsikdo gojil nekaj časa nazaj. Posameznik je bombardiran z neverjetno količino informacij in prepričevanja, naj kupuje. Kupuje se ne ker se to potrebuje, temveč ker se lahko. Preko najrazličnejših medijev je tako v nas ustvarjena potreba oz želja, katero zadovoljitev dosežemo s prav za to potrebo ustvarjenim produktom. Če to ni dovolj, se potrebe ustvarijo-ravno z produktim, ter spretnim oglaševanjem. Izginja oziroma krči se prostor, v katerem posameznik ni soočen s fenomenom potrošništva-skoraj vsak javni prostor je zaznamovan z ničkoliko neokusnimi panoji, celo toaletnii prostori so postali mesto reklamiranja. Splošno znano je tako dejstvo, da se sfera zasebnosti krči.
Tudi izredno zanimiv pojem estrade se osmisli znotraj takega sistema. To je razred ultimativnih konzumerjev, ki je prikazen v idealizirani, skoraj božji podobi. Podatki o količini denarja, ki ga potrošijo slavni hollywoodski estradniki so naravnost perverzni. In vendar so ravno ti ljudje postavljeni kot idoli vsem ostalim, ki v družbi, ki jo definira izredno visoka stopnja superega, ne morejo naleteti na prav veliko gluhih ušes. Tako se idealizira materialnost, predmeti prekomerne vrednosti, banalne osmislitve vsakdanjosti, ki z vsakim naslednjim produktkovnim insertom izgublja horizontno stanje zadovoljitve, in povzroči še večje apetite po produktih. Pojav izredno visoke zaskrbljenosti z javno podobo, ki se pospešeno formira prek medijev, je še en element, ki človeka naredi bolj dovzetnega za konformistično potrošnjo. Človek, ki privzame takšno javno podobo in se ji ukloni, v primeru da ustvarjenih potreb ne zadovolji ustrezno, začuti frustracijo, v določeni meri lahko zapade celo v depresijo. Ravno v ta namen pa je sistem ustvaril določena sredstva, ki prek potrošnje začasno, kakor mamilo, ali pa kot le-to (Prozac; ”pillnation”, ZDA), odpravijo ta negativen občutek in nas začasno zadovoljijo.
Na tem mestu že lahko postavimo jasno izhodišče za naštevanje nekaterih negativnih posledic. Človek je kot stroj še vedno vpet v kolesje družbe, ne le fizično, temeveč predvsem mentalno. Individuum kot unikatno človeško bitje izginja. Na sami poti zadovoljevanja nezadovoljivih-ustvarjenih potreb smo razvrednotili tako sredstva, cilj, namen, in končno figuro tega procesa: človeka. Razčlovečili smo tako naravo dela, kot tudi zakajstvo našega delovanja, konec koncev, našega službovanja. Uniformiramo se kot v najbolj totalitarnih režimih, le da zaradi nekoliko večje količine uniform tega ne vidimo. Vpeljujejo se pojmi kot so javno mnenje, ki definirajo, kako naj se razmišlja. Ironija je v tem, da se to dogaja ravno v času, ki naj bi favoriziral individualnost. Individualnost se ne formira kot individuum, ki osmišlja samega sebe v tem svetu, temveč kot subjekt potrošnje. Klasične kolektivne vrednote kot so družina, medčloveški odnosi, pripadnost skupini in podobno, se zamenjuje z novimi, kot na primer pripadnost podjetju ali instituciji, oziroma revitalizacijo družbene razslojenosti. Celo moralno-etični kodeski so znotraj nekaterih korporacij bolj trdno ustoličeni, kot pa tisti, klasični, ki so nam nekako čutno vcepljeni- v kolikor so še. Torej v marsičem obnovitev zlate dobe kapitalizma zgodnjega 20. stol, le da se posameznik iz stroja za proizvajanje spremeni v stroj za trošenje.
In danes, ko so se prve generacije rodile v ta sistem, lahko nekoliko vehementno, a vseeneo ne neosnovano trdimo, da je človek uspešno iz nihilistične apatičnosti iz sebe naredil novo gnerecijo, homo symbolicus, ki za lastno osmislitev simbolizira potrošništvo.
Objavljeno v Refleksija | 4 komentarjev »
20.02.2008 - 14:36 - Objavil escheo
-Prihodnji človek-
Čeprav je minilo že precej časa od zadnje novice iz sveta genskega inženiringa, kloniranja in genskih manipulacij, se vrata tega področja vse bolj odpirajo pred nami, ki kot uporabniki zaužijemo določene količine gensko že spremenjene hrane in tako vstopamo na področje, katere razultat je ponekod proti človeški naravi. Zaskrbljenost pa je svoj pogled že preusmerila s področja prehrambenih proizvodov na področje manipuliranja s človeškimi geni, razvoja klične linije, nevrofarmakologije … Sicer je res, da nam slednje v vsakdanjem življenju ne povzroča preglavic in skrbi, a je že skoraj dve leti odkar so klonirali prvi človeški zarodek, lani pa so dokončno razvozlali zapletenost človeškega genoma. Vmes luč sveta tu pa tam zagleda kakšen članek o spornih L’Orealovih preizkusih in testiranjih, da o tem, kam gredo fetusi množičnih abortusov (katerih največ klinik poseduje prav L’Oreal) sploh ne omenimo. Biotehnologija se v našem vsakdanjem življenu čedalje bolj seli v domeno naših izbir, velikokrat posrednih kot dodana vrednost izdelkov ali ena od njihovih sestavin. Problem, ki sije izza ozadja, pa je mnogo večji in že sedaj je skrb vzbujajoče dejstvo interes tako držav kot razvojnih skupin, saj se za tovrstno panogo zanimanje znatno povečuje. Del obraza uporabe biotehnologije nam je deloma že pokazala zgodovina s svojimi evgeničnimi posegi in uporabo takratne tehnologije v času nacizma. A sedaj se soočamo z dejstvom, kjer lahko imajo posledice odločilen tako geopolitični kot sam biološki pomen, saj lahko s to razpoložljivo tehnologijo vplive čutimo na globalni ravni, ozirajoč se na celotno človeštvo.
Soočanje s problemi, ki jih odpira ta rastoča znanost, ima veliko bolj daljnosežne posledice, kot si ta trenutek sploh lahko zamislimo. Pogled je usmerjen na neizogibni horizont prihodnosti, in žalostno je predvsem dejstvo, da že sedanje razmere kažejo prej zaton sonca človekove integritete in dostojanstva, žarek novega vzhoda pa z manipulacijo biotehnologije ne razkriva ravno srečnih obrazov tistih, ki se zavedajo posledic in ran zadanim enakovrednosti, enakosti in pravicam, v oziru obravnave človeka. Ena od možnih posledic je vsekakor družbeni nadzor (v obliki skrb za zdravje; Foucoalt), saj se farmacevtski lobi, politične skupine in koristi željne države oblikujejo v konglomerat, ter tako preko najrazličnejših medijev prenašajo nujnost uporabe izdelkov do množice uporabnikov, ki za ceno samozavesti in sreče plačajo prikrit nadzor, katerega pravzaprav niti ne opazijo. Prav koristnost je točka, na katero moramo biti pozorni, saj se znotraj biotehnologije skriva najbolj donosna niša- tehnologija, in tako se združita finančna korist z določeno mero in obliko nadzora. Scenarij sicer ima filmske konotacije, a neverjeten porast laboratorijev in raziskav deluje vse prej kot fiktivno ali futuristično.
Problematični so predvsem razlogi in nameni uporabe sredstev npr. genskega inženiringa. Pojem breeding je v strokovnih krogih nadomestil negativno odmevajoč pojem evgenike; slednji izraz pomeni namerno razmnoževanje ljudi zaradi njihovih izbranih dednih lastnosti. To pomeni, da bo mogoče izbrati določene gene, ki so odgovorni za določene karakterne lastnosti; tako bomo z izbiranjem genov določili karakter bodočega, lahko še rečem človeka? Tako bomo odtujili možnost, da se posameznik razvije sam, skozi lastne refleksijske momente, poleg tega s tem izrazom zmanjšamo pomembnost vzgoje, (tako neposredne, kot posredne), ki bo nekako že predvidena, glede na izbrano kombinacijo genov. Nemara v obliki priročnika, kdo ve. Poleg tega pa smo vseskozi nepravični do tistega, komur to omogočamo-otroka! Tako s kloniranjem, gensko manipulacijo, skratka možno uporabo biotehnologije, mi, s svojimi stališči, pogledi, normami, vrednostim aparatom, za otroka v njemu tujem imenu določamo prioritete, do katerih naklonjenost smo razvili mi, določamo njegovo identiteto ter obliko njegovega karakterja, določamo stopnjo inteligence in spolno usmeritev. Kdo si upa trditi, da bo otroku všeč izbira, kdo pravi, da mu bo udobno v položeno zibeljko, in sami presodite, kakšne bodo njegove vrednostne kategorije, ko se bo on odločal za potomce? Temu naj dodam stavek, v katerem upam da bo vsak videl zrcalo lastnih zgledov, in sicer, pozabljamo -in ta tehnologija to odvzame vsem, ki so deležni njeje uporabe- pozabljamo na faktor, da se človek ”človeči” ob sočloveku; prek vzgoje, tudi če je to ulična, in popravljanja zmot, zakoreninjenih predsodkov ter preseganjem družbene togosti, ki preko posledic (včasih sicer) negativnega značaja tvorijo element zorenja, plemenitenja in izražanja človekove identitete in karakterja. Grenko za nekoga, ki to doživlja, a stavim, da ko to preživi, ne bi nasprotoval dejstvu, da človek dobi globino in spoštovanje ter ceni dobro le ob (ali po) izkušnji slabega. Seveda, temu slabemu zoperstavimo skoraj neskončne možnosti uporabe biotehnologij, a za vse in vsem v isti meri!
Problem dobiva svoj obraz; vnašanje današnje veljavnih in sprejetih norm -obče gledano se možnost zlomi že na geografsko razlikujočih se oblik družb, statusa človeka znotraj njih in vplive religij- v nosilce prihodnosti, ob tem pa ne predpostavimo spremenljivost le-teh, dobiva precej negativen priokus, če si bo to možnost nekoč lastila politika. Senca dileme, komu dodeliti pravice, pade tako na tiste, ki si te tehnologije ne morejo privoščiti, a tudi znotraj tiste družbe, katere posamezniki bi bili upravičeni koristiti takšno obliko vplivanja na otroka, so primeri, ki biotehnologiji odvzemajo vodo na mlin. Če bi nareč to pravico imeli starši, bi se določeni, zaradi katerega koli razloga odpovedali tej pravici v želji omogočiti normalne okoliščine in z lastno voljo ne vplivali na spremembe in lastnosti njihovih potomcev. Samo pomislite kakšno stališče bi zavzemal nekdo, ki je že kot otrok rastel v senci sovrstikov z izbranim genskim koktailom, in kako bi to vplivalo na njegove odločitve, ko bi se sam odločal za družino. Vprašati se moramo tudi, koliko otrokom pa bi bilo sploh všeč, da so nemara kloni, ali pa v sebi proti lastni volji posedujejo nečloveški gen? Ali lahko mi privolimo namesto otroka o stvareh, ki bi bile sicer plod njegove lastne odločitve? Trdno verjamem v dejstvo, da si starš vedno prizadeva za dobro otroka, a kljub temu to ne omili določenih možnosti, saj ko se enkrat odločimo glede uporabe biotehnologije poti nazaj več ni. Zgolj zaradi slednjega dejstva tovrsta linija argumentacij, ki ni v prid biotehnologiji.
Da pa ne bom pristranski, je treba omeniti, in kar pozdravljam, pozitivne možnosti uporabe tovrstne tehnologije. Od vseh možnih preprečitev bolezni do gensko pogojenih negativitet, kot so nagnjenost h kriminalu, ubojih in podobno, do uporabe kloniraja za nekoga, ki je zadnji nosilec njegovega rodu, a sam ne more imeti otrok. Ena od možnih pozitivnih lastnosti, ki pa dolgoročno politično-ekonomsko zgublja svojo pozitivnost, je starostna meja smrti. Ob uporabi genskega inženiringa bi bili sposobni premakniti mejo smrti daleč čez sto let, a je vprašanje, koliko bomo v ‘’starosti” res še uživali? Poleg zmanjšanja umskih sposobnosti, četudi za to najdejo rešitev, pa si ne smemo zatisniti oči pred dejstvom, ki ga kaže praksa: večja kot je blaginja naroda, manjša -in pada- je stopnja rodnosti. Tako bi starostne razlike obremenile aktivno prebivalstvo, ki bi morali delati za čedalje več upokojenega prebivalstva, manj razviti svet pa bi s svojo številno rodnostjo večkrat presegel število prebivalcev tako razvitih državah, ki imajo tovrstno tehnologijo. Seveda je to mejni primer, kot že nekaj doslej omenjenih, a zaradi tega nič manj možen in zaskrbljujoče je, da več kot premore človek finančnega bogastva, sebičnejši je-v smislu odločanja za številčno družino. Dalje. Uporaba kloniranja je mogoče pozitivno obarvana v prej omenjenem primeru, in če ne zbledi ob ostalih negativnih konsekvencah, je skrb vzbujajoče dejstvo, da bi klon starša razbil nekakšno simetrijo družin, in vzpostavil asimetrični odnos-starš bi namreč vzgajal malo kopijo svojega partnerja. Znano je, da določeni tipi osebnosti nekako ne gredo skupaj, bolj kot so si podobni, in travme otroka bi se ob zavedanju da je klon, še povečale, ko bi pri svojemu ”originalu” opazil lastnosti, ki so odbijajoče, vedoč, da se bo potencialno razvil v isto osebo.
Problem, ki seva v vseh primerih, je očiten: kje je meja, do kam odobravati uporabo sredstev biotehnologije in, kar je predvsem sporno, v katere namene. Ker je biotehnologija neke vrste nosilec prihodnosti, jo dejstvo, da zaradi tehnologije same nase lepi velik del ekonomskih gibanj, samo še bolj potrjuje kot naslednjo možno točko preloma v svetovni politiki, ki zna bolj kot kdajkoli prej zaznamovati tudi zgodovino človeštva. Situacijo znantno poslabšajo trenutne razmere, ki vladajo v svetu, saj je ključen element, na katerega se lepi toliko spornih točk uporabe biotehnologije, ravno enakost, in slednja ni upoštevana niti v svoji najnižji obliki- da smo vsi ljudje, čeprav tako različni, a vseeno pripadamo isti vrsti. Tako obravnavana ni skoraj polovica populacije, in dvomim, da so slednji kdaj že sploh slišali za možnosti biotehnologije, medtem ko razviti svet že izdeluje zakonodaje, ki bi omejile njeno uporabo. In to je ključnega pomena, saj določene države, ki v svoji kulturni pozicioniranosti ne obravnavajo človeka kot božjega bitja, niti mu ne pripisujejo enakovredne veljave in integritete, s svojimi evgeničnimi pogledi omogočajo pribežališče za vse, ki bi zakonsko bili omejeni v razvitem svetu.
Zakaj strah pred biotehnologijo? Pred čem smo se znašli ljudje kot vrsta? Kako se obnašati glede tega? Ker je to drog, ki ga v obliki prizadevanja za človekovo dobro nosi človeštvo in na katerem so postavljeni marsikateri temelji človekove narave in pravic, zastava, ki vihra na njem v podobi biotehnologije mnoge prej odžene stran, kot pa da bi stopili pod njo. Najmočneje pa z njo sevveda vihti družba, kjer je denar senca pravice. Strah, da bi si te skupine po sebi krojile norme enakosti je več kot utemeljen. Nahajamo se na mestu, ko v delu lastnih rok ne znamo videti odseva prizadevanj za človekovo dobro brez brazgotin, ki jih je zgodovina že povzročila in gub, ki nastajajo ob soočenju z morebitnimi posledicami.
Podal sem zgled, kako se je v namensko usmerjeni strukturi prizadevanj za človeka (medicina in zdravstvo), sestaljanke udobja, zdravja in sreče, z prepletanjem ostalih, ki so se občutno hitreje razvijale kot prej, razvilo telo, ki je preseglo samo strukturo, in s tem, kar nosi v sebi, slednji zamajalo temelj, da ji odvzame bistvo njenega nastanka.
Če v sledečem izrazim kritično stališče do današnjega časa, ki z mnoštvom struktur ter njihovo razvitostjo dopušča, da se prav zaradi števila onemogoči celosten vpogled v dogajanje znotraj določene strukture in tako nehote dopustimo, da se nekatere dejavnosti zavijejo v temo in tako v varnem zavetju daleč od oči razvijajo nekaj, kar bi po svoji naravi nujno bilo potrebno podvržti družbeni obravnavi, strogemu nadzoru ali možnih zakonskih prepovedi. Seveda je človeški faktor tisti, ki do določene mere zaseda mesto nosilca in razvoja vsebin, in s tem dopušča možnost namenske zlorabe sredstev na podlagi lastnih ideološko-religioznih prepričanj, ampak četudi je število umorov največje v vsej zgodovini, je znotraj form zakonov in predpisov območje, kjer se spopadamo s tem in preventivno ne režemo rok vsem, ki bi jo lahko bili zmožni dvigniti nad drugega.
Mnoštvo struktur pa po drugi strani tudi odtujuje možnost, da se posameznik celostno razvije znotraj določene forme, ki si jo je sam izbral, saj s svojim številom le pripomorejo k temu, da omogočajo izpolnitev želja trenutnih impulzov, ki s svojo potrditvijo negativnih oblik čustev le škodujejo posamezniku; tehnološko, globalno in časovno pa nižajo starostno mejo in še preden oseba dozori in tako bolj ve kaj hoče in česar ne, vplivajo na razvoj presoje, ki se nasloni na souporabnike, sovrstnike in tako strkukture, nehote, posredno vzgajajo s sredstvi, ki niso najbolj primerna za vzgojo, če govorim v smislu razvoja zdrave osebnosti.
Ironija, ki potrjuje absurd človeka, se kaže v tem, da želimo oziroma imamo možnost držati roko nad prihodnjim življenjem, sedanjim pa niti ne dopustimo da držijo roko nad svojim- saj res, potrebe po evtanaziji v prihodnosti ne bo, saj ne bo bolezni, trpljenja, depresij, … , glavno je, da upanje, veselje in sreča ne bodo izgubili svoje sladkosti ob pomanjaknju grenkega. Ali pač?
Človek se počasi levi v boga, saj danes dela človeka za jutri, a ob tem ne zna biti človeški do človeka danes, in mu podati roko enakosti.
(za podrobnejšo raziskavo glej Francis Fukuyama, Konec človeštva)
Objavljeno v Jutri | 7 komentarjev »
11.02.2008 - 23:45 - Objavil escheo
Ali res verjamemo, da se bo zgodilo to, kar verjamemo? Ali resnično še ver(u)j(e)amemo v to, kar verujemo, verjamemo? Ko vidim ljudi, kako hite mimo mene, kako stopajo korake zamudnikov, v njih vse bolj ni tistega, kar jih je podalo na pot. Pot, za katero niti ne prepoznajo več razloga, ki je botroval za to odločitev. In vse dlje so, vse bolj hitijo-misleč, da zamujajo, da jim vse uhaja, beži stran. Nevedoč da v hitenju lovimo tisto, kar ni pri nas, temveč zunaj, se venomer mudi biti tam. Gluhi za korake, ki nam vsepovsod tiho prigovarjajo, vsakič ko stopimo mimo nas samih-kljub temu da nam z njim vsakim povedo, da ne bo noben korak manj koraka; moral boš stopiti celega, naj še tako hitiš. In kdo pravzaprav prispe, dospe? Komu se tu zopet mudi; hiti opraviti, biti tu, ko pa že zamuja za potem… Gledam stampedo ljudi, kako odhitijo svoje napol živeto življenje, kako se smeji in joče obrazov sto, a od teh noben njihov lasten.
Malce nazaj bo treba. Se vprašati, koliko so sploh oni bili tisto, za kar se jim je mudilo, ki se jim je mudilo. Mar se včasih ne zdi, da gremo mimo nas samih, ko tako hite dohitevamo, kar pravzaprav ni odšlo stran, ni iz-šlo iz nas? Z namenom, ki nas vpreže na pot, da bi naredili, bi živeli, bi bili, hitimo stran od sebe, nevedoč kdo smo, ko umremo. Bolj sebi tujci, kot smo to sploh lahko, očitajoče prisvajamo, kar je na dosegu volitivnega, če se nemara pojavi tisti drugi, ki nam stoji na poti, nemara celo krade naš čas. Kljub temu, da s tipkami dosežemo malodane cel svet, nam ni več kaj preostalo u-krasti. Iz-vrgli smo se iz lastne sfere bivanja, iz lastne biti; vso vsebino verovanj smo kot pijavka izželi v le še ovoj nekoč primarne pristne vsebine, ki ga noseč kot beneške maske sebi kažemo tako dolgo, da pričnemo verjeti le še vanj. Videz dandanes pravzaprav ne vara- smo to, kar gledamo. A obenem ne vidimo kako ne smo- preko mask ne sežemo več. Saj res, ni časa, mudi se…
Objavljeno v Refleksija | 1 komentar »
10.02.2008 - 23:55 - Objavil escheo
Poleg tega, da se dan začenja s tem, kar je včeraj (nemara še danes) končala noč, je to tisto sidro, katere razpon verige nam dovoljuje gibanje in uprisostvovanje v svetu, ki od nas čedalje več in obsežneje-pričakuje. Kako smo vpeti v to razmerje razponov, smelosti in dosegljivosti namenov, za katere -in stisnimo zobe- se bolj ali manj neodločimo, pravzaprav ne vemo. Ni tu vprašanje svobode ali determinranosti, ko gre spraševati po subjektivni izbiri med paleto možnosti, problematično je ravno tisto, kar se skriva za temi objekti (nestrogo vzeto) možnih udejstvovanj. Tisto ozadnje, kar resnično in prav povsod bode v oči, je sama naravnanost sveta, ali bolje, časa v katerem živimo, časa, ki drvi, nezmožen ustaviti ali nadzirati svojo pot. Ne, to ni žolčna kritika kapitalizma in vsega, s čemer nas pitajo v medijih, niti ni pesimistični krik vseh tistih, ki jih je ta drveča samopozaba potisnila na dno. Lahko bi bila. Upravičeno. A tu lučaj kriticizma meri na samo naravnanost sodobnosti, na ta korak modernega, ki z vsakim naslednjim pušča za sabo >>peščico<< pozabljenih, ki nam včasih s prošnjo za cent ali dva potrkajo na vest. Na pranger postaviti institucije in birokratske himere prinese Pirovo zmago, saj konec koncev preko njih ne sežemo; obe sferi sta se iz lastnih zgodovinskih napak spretno naučili preživeti ravno na račun obnovljivih človeških virov. Kulturo, prepleteno z pridobitvami emancipacij neenakosti in represij, spretno obvladujejo ravno z omejevanjem tistega, kar smo sami postavili v naročje občosti, celo minimalnih pogojev: individualnost v njeni najmračnejši obliki, ki meji že na sebičnost, se kot omejevanje doseganja in zadovoljitev le-te izkaže za prefinjeno obliko nevidnih verig, s katerimi ohranjamo vprežni sistem tako klasičnih oblik vladanja kot vseh novonastalih institucij, ki se ponekod, absurdno, ponašajo prav s tem, da bi omejile samo moč institucij. Morebiti si s sledečim nadenem podobo fašista, a soditi bi bilo treba ljudem, saj mi hranimo nenasitne apetite korporativnih hobotnic, ki so s svojimi lovkami ujele ritem nad državnimi oblastmi. A nič ne de, to je duh časa. Ta lepa moderna doba, triumfirajoča tehnizacija med videoklicem, ki z nenehnim poudarjanjem človekovih pravic in svoboščin v isti sapi zastira pogled na nepredstavljivo množico, ki spodaj nevedoč poganja ta čas. Aktualnost, v obisku modernih galerij predstav manifestacij potlačenega v vizualizaciji c-dura, v odrešilnem oddihu kimajočih glav, ki zasanjano lebdijo med polrazumljivim prikazom družbenih odklonov, za katere uro vožnje stran ljudje še slišali niso. Pogled na te iz-delke trenutnosti je le iluzija, ki te ohranja v prepričanju, da nisi za časom, pa naj se sliši še kako izrabljeno. Nevedoč, da čas prehiteva samega sebe, venomer uprizarjamo upodobitve aktualnega, ki predstavlja umiranje postmodernih zaslonk sodobnega pogleda nazaj v preteklo vpetost presežnih smislov takratnih umetnosti in usmerjenosti družbenih pogledov.
Sodobnost, ta konstanta minevajočnosti, nas s svojimi danostmi vtke v strukturo hkratnosti mnogega, in nas kot zbledel spomin obesi na steno preteklega, kjer preprosto le-minemo.
Objavljeno v Refleksija | 1 komentar »
Ob tekočih cestah, bežečih pogledih, presenetljivo mnogo čustev. Neobičajen pojav ob navadni sliki, tako poln, tako veličasten, čustveni navdih. Navdih pravih, nelažnih čutenj, prepričanj odsev. Ti množijo se, se skladajo, se poznajo, drug drugega prepoznavajo. Ti neskončni odmiki, ta potovanja v svet popolnosti, tišine, miru. Enakosti enaki, vsem neznani. Čeprav skrivajo se ne, nevidni so za njihove poglede. Tako živi so. In močni! Sledijo ti povsod, se ne premaknejo, hranijo se z našimi čustvi. V ta velikanski prostor zlitih neskončno čutenj, tako kratek pogled, že senca hriba pade nadenj. Pelješ se na kolesu časa; misel se hrani-razvija naprej, zora odkrije nemalo idej, skrivnostnih pogledov, prizorov dogodkov.
